V vročem, brnečem srcu stare livarne, kjer se zrak trese od vročine in železo žari kot staljeno sonce, je delal star livar. Bil je izkušen mož s trdimi rokami in mehkim srcem, ki je svoje delo opravljal že vse svoje življenje. Vsak dan je oblekel zaščitno obleko, si nadel varilno masko in vedno, ampak res vedno svoje debele ognjevarne delovne rokavice.
Vedno je mlajšim razlagal, da delovne rokavice niso modni dodatek, ampak so moja druga koža. Tisti torek zjutraj ni bil nič posebnega. Livar je že ob petih zjutraj stal ob peči, pripravljal jeklo za ulivanje in zlagal težke kalupe. Zjutraj je dobil novo pošiljko materiala, ki ga je bilo treba pretopiti. Peč je bila ogreta do maksimuma, staljena kovina pa pripravljena za prelivanje. Ko je z dvigalko počasi nagibal velik kotel poln žareče kovine, se je zgodilo nekaj, česar še nikoli ni doživel. Majhna razpoka na robu kotla, ki jo je spregledal že med preverjanjem, je popustila. Z žvižgom je kovin brizgnila v zrak, droben curek pa se je usmeril naravnost proti njegovim rokam. V trenutku je refleksno reagiral, roke je dvignil in jih zadrževal pred sabo, da bi zaščiti obraz. Staljena kovina je zadela njegove delovne rokavice in zacvrčalo je po tkanini, toda ni prodrla do kože.
Čutil je vročino, peklensko vročino. Skozi masko je videl dim, ki se je valil od zaščitnega sloja, a roke so ostale cele. Kasneje, ko si je v garderobi slekel prežgane delovne rokavice, so sodelavci strmeli vanje. Prsti so bili sicer malce pordeli, toda brez ran. Le kaj bi se zgodilo, če jih ne bi imel na sebi, je pomislil. Te delovne rokavice so mi tistega dne rešile roke, morda celo življenje.
Od takrat je vsakemu novemu sodelavcu v livarni pokazal tisti zogleneli par in dodal, da to ni zgodba za strašenje, to je zgodba o pameti in sreči.…