Razvijanje fotografij po vsakem rojstnem dnevu

Dobila sem idejo, da bom kupila en velik album, ki bo namenjen samo rojstnemu dnevu. Še dobro, da obstaja razvijanje fotografij in sem lahko naredila prekrasen spomin mojemu sinu za 18- rojstni dan.

Za ta album sem vedela samo jaz. Včasih sem morala narediti razvijanje fotografij dvakrat, ker so seveda družinski člani hoteli videti slike, tiste druge pa sem potrebovala za moj album. Tako sem vsako leto naredila razvijanje fotografij in pisala spomine. 

Saj po drugi strani ne veš, ali bo otroku to, kaj pomenilo, ampak če bi tako razmišljali že na začetku, potem nihče ne bi delal presenečenj. 

Prišlo je jutro, ko je sin dopolnil 18 let. Ker sem želela darilo dati v miru, sem se odločila, da ga ta dan prebudim in mu izročim darilo prva. Seveda je vedel, zakaj ga prebujam, zato ni bil prav nič tečen. Ko sem mu dala darilo, pa je bil šokiran. Resnično sem videla v njegovih očeh, koliko mu ta album pomeni in kako srečen je, da ima v njem spomine vseh rojstnih dnevov. Zraven sem še dodala, da bom naredila še to razvijanje fotografij, da bo imel v albumu tudi 18 rojstni dan.

Ker je bilo še veliko praznih strani, pa sem mu predlagala, da to tradicijo nadaljuje sam. 

Tudi vi se domislite nečesa, da bo razvijanje fotografij postalo bolj zabavno. Tako včasih naredimo razvijanje fotografij in jih založimo. Bodimo skrbni do slik, zavedam pa se, da so današnji časi čisto nekaj drugega, kot pa so bili včasih, ko smo morali najprej narediti razvijanje fotografij, če smo hoteli slike videti. In komaj smo čakali ta dan, da smo si pogledali slike iz morja. Danes pa se slikamo non stop in izbiramo med desetimi istimi slikami, katera je najboljša, nič več ne čakamo na razvijanje fotografij, kot smo včasih. 

Za svoj rojstni dan sem dobil novi moderni žar

Moji rojstni dnevi so vedno burni in vedno pripravim dober žar in žurko. Komaj čakam, da praznujem, sploh mi niso pomembna darila, ampak sem vesel ljudi, ki pridejo k meni in tako se veselimo in družimo.

Opažam, da se vse manj ljudi druži in da smo postali preveč sami, to ni prav in jaz tako živel ne bom. Če bo treba, si bom za vsak konec pripravil žar, pa če tudi bom sam. Ne vem, zakaj smo postali tako zamorjeni, zdolgočaseni, prav nič nas ne zanima. Druženja so vse redkejša, vsi imamo samo probleme, že ko se srečamo, se slej ko prej pogovarjamo samo o tem. Včasih delujem zoprn, ker se vedno šalim, ampak moj namen res ni, da bi se depresivno pogovarjal, še takrat, ko lahko rečem kakšno lepo besedo z ljudmi.

Pozabili smo na dober žar vsak konec tedna, to ni prav. Kje so tisti časi, ko so si ljudje zakurili ogenj v naravi in uživali, ko so si kaj spekli. To ni bilo veliko mesa, ampak so uživali ob tem. Sedaj imam občutek, ko jaz povabim k sebi domov na žar svoje prijatelje in sosede, da niso prav nič veseli in jim je to breme. Kam smo prišli?

Zakaj bo morali za konec tedna počivati od napornega tedna? 

To ni dobro. Raje si pripravim žar in uživam po svoje, ljudje me imajo zelo radi in radi pridejo vedno, ko jih povabim, to sploh ni problem, problem je v nas samih, ker enostavno se nam nič več ne da in nič več se splača. To razmišljanje pa mi ni všeč. Tako da jaz bom še naprej pekel žar in bom ohranil to, kar so imeli včasih moji dragi starši. To so bili res lepo časi in vedno se jih rad spominjam. …