Šport in njegova pomembnost v družini

V naši družini je bil šport v večini primerov vedno po televiziji. Ne glede na uro ali dan, vedno smo ob prižganem televizijskem sprejemniku spremljali vse športne programe. No, če smo natančni, jih je spremljala samo ena oseba. Mogoče je bil glavni krivec za to zaslužen prav moj oče, saj je opravljal poklic športnega pedagoga v osnovni šoli, v bližini našega doma. Vedno je želel biti na tekočem, kaj je novega v športu, kakšni so športni dosežki naših športnikov in športnic ter podobno. V preteklosti je mama velikokrat rada izrazila svoje nestrinjanje z njegovim početjem. Rada se je pošalila in dejala, da ima občutek, da je bolj zaljubljen v šport, kot pa vanjo. Otroci smo se njeni izjavi vedno iz srca nasmejali, oče pa jo je kaj hitro rad podražil nazaj. Zanjo šport pač ni bil tako pomemben, saj se je sama bolj nagibala h kulturi. 

Zanimivo je, kako zelo sta si med seboj različna, pa se kljub temu zelo dobro razumeta. Oče nas je že od majhnih nog poučil o številnih športih. Lahko bi rekla, da je šport kaj kmalu postal del našega vsakdana. Sama sem trenirala košarko, najmlajša sestra nogomet, najstarejša pa se je preizkusila v vlogi alpske smučarke. To se seveda odraža še danes, saj obe sestri še vedno pridno trenirata in svoje življenje v večji meri posvečata športu in športni karieri. 

Zanimivo je, da sta celo partnerja našli prav v športu. Nič čudnega, da ima šport tako pomembno vlogo v njihovem življenju, če pa se pravzaprav skoraj vse vrti samo okoli te dejavnosti.

Kljub temu da me je življenje peljalo na drugačno pot, sem danes vesela in hvaležna svojim staršem, da sem bila vzgojena v športnem duhu, saj mi je šport veliko pomagal pri samem odraščanju, disciplini in sem ravno zato marsikatero oviro v življenju lažje premagala.